OBJEM avtorico pritegne kot temeljna, elementarna gesta, ki je globoko zakoreninjena v človeški izkušnji in je lahko obenem dobesedna in figurativna. Objem nas spomni, kaj pomeni biti telesno, čutno zaobjet znotraj človeškega in tudi več-kot-človeškega sveta – kot utelešena krajina. Avtorica skozi gesto OBJEM kot gonilo delovanja, preverja in spodbuja kolektivno rehabilitacijo družbenega tkiva, in išče žive senzorično-somatske pokrajine, ki si jih ljudje delijo.

Avtorica podaljša gesto v časovno – prostorski kontinuum prihodov in odhodov. Skulptura v času. Prostori, ki se odpirajo in zapirajo, ki stečejo drug mimo drugega ali se vanj zavijejo, zgubajo, odtrgajo, zlepijo v telesu, med telesi, v prostoru…

Trajajoči dogodek omogoča, da se na videz emocionalna preprostost objema spreminja v različne kompleksnejše krajine, v katere se sedimentirajo nelinearni pomeni (konkretni in abstraktni), ter trenutki, ki povezujejo pričakovanje in spoznanje, izkustvo in pozabo, naselitev in zapuščanje itn.