Hrepeneče telo
Vsak zdaj je čas, prostor / 2017
METODA
Raziskava in udejanjanje utelešenih principov, ki jih zasledimo že v sami strukturi naše telesnosti, v prostor in iz prostora v družbeno kulturni prostor. In kaj se zgodi pri prenašanju pozornosti iz centra v periferijo in obratno, kako to vpliva na naše želje, hrepenenje. Oziroma povratno, kako želja, ki se rodi skozi telesni princip lahko spreminja družbeni prostor.
V začetnem delu projekta avtorica razpre metodična somatska načela, ki določajo pogoje, v katerih lahko telo plesalca zagotavlja mehanizem za opazovanje vidnih in tudi na prvi pogled neopaznih procesov v telesu.Pomemben del partiture je zvočna instalacija, ki vključuje posebne “usmerjene zvočnike – Hypersonic” – zvok je izoliran in s tem definira manjših mikro – prostorih in ga slišimo samo, če se mu približamo. To je postal temelj za razvoj mapiranja prostora, ki ga je avtorica s sodelavci razvijala v letih 2018 in 2019.
Zanima me
Kakšne vrste natančnosti iščemo?
DRAGANA: Natančnost, ki ni dogovorjena, ki ni naučena, ki ne reproducira samo sebe in na ta način ne prazni… Ampak je vrsta natančnosti, ki je odzivnost na trenutek in se na ta način sama sebe polni ali pa oblikuje stvari…Vidiš, da se oblikuje… da ni kar naključno… Registriraš kako, se postavljajo parametri za oblikovanje…
Zanima me
Kje je moja pozornost?
ŽANA: Ko delamo z notranjo pozornostjo, se odzivamo na to iz česa smo sestavljeni in tudi na to, kar smo sprejeli s časom – zunanji dogodki so nas sooblikovali. Tako imamo občutek, da komuniciramo znotraj sebe, a smo pravzaprav že obrnjeni navzven…
Zanima me
Kdaj center postane periferija?
TINA: Prostor je postal kot ena celica, ki ni bil več iz trde snovi … Če pogledaš prostor celice. V centru je jedro celice in na obrobju je membrana, ki je prepustna…tam se dogaja osmoza … in zdelo se mi je, da smo membranaste meje vzpostavili med notranjim in zunanjim prostorom … Na koncu pa se je zgodil obrat, inverzija prostora … kot da je zunaj tudi noter…